Zgodba mojega Erasmus+ praktičnega izobraževanja se je začela 17. januarja 2024 na dogodku Erasmus+ dan. Takrat so našo šolo obiskali predstavniki podjetij iz več evropskih držav, ki so nam predstavili svoje delovanje, ponudbe in priložnosti za študente. Predstavili so nam možnosti pridobivanja praktičnih izkušenj v tujini ter poudarili, kako lahko s svojimi znanji in veščinami prispevamo k njihovemu poslovanju, medtem ko pridobimo dragoceno mednarodno delovno izkušnjo. Ponudba je bila pestra, saj so bile na voljo različne destinacije, od severne Evrope do južnih sredozemskih držav.

Pri razmišljanju o destinaciji me je najbolj pritegnila Grčija. Verjel sem, da mi bo izkušnja v tej državi poleg novih profesionalnih veščin prinesla tudi vpogled v tamkajšnjo kulturo, običaje in način življenja. Tako se je začela moja Erasmus izmenjava v Halkidikiju, kjer sem skupaj z dvema sošolcema doživel nepozabno izkušnjo.

Na pot smo se podali 18. junija, ko me je Primož pobral na železniški postaji v Mariboru. Nato sva šla še po Blaža in se skupaj odpravili na dolgo vožnjo proti Grčiji. Prvi postanek smo naredili v Nišu, kjer smo si ogledali mesto in si vzeli čas za krajši oddih. Naslednji dan smo se odpravili naprej, brez večjih zapletov, in 19. junija prispeli v našo končno destinacijo, Sani Resort.

Ob ogledu stanovanj, kjer naj bi preživeli naslednje tri mesece, smo bili razočarani. Čeprav smo se prej dogovorili, da bomo nastanjeni skupaj, so bile razmere drugačne. Jaz in Blaž sva bila ločeno nameščena v hišah v Nea Fokaiji, medtem ko je bil Primož oddaljen 10 kilometrov, v kraju Nea Poteidaia. Poleg tega so bila stanovanja umazana in brez klimatske naprave.

Ker smo bili razočarani nad pogoji, smo tisto noč najeli apartma v Nea Poteidaii. Naslednji dan smo se pogovorili z ekipo HR in dosegli dogovor, da bomo vsi živeli v isti zgradbi. Blaž in Primož sta dobila stanovanje z enim sostanovalcem, jaz pa sem bil nameščen v drugem stanovanju z dvema sostanovalcema.

Medtem so nam morali urediti delovno vizo, kar je pri meni trajalo sedem dni. V tem času smo si ogledali velik del prvega “prsta” Halkidikija in obiskali tudi drugega, ki se mi je zdel najlepši.

Z delom sem začel 28. junija v restavraciji Asterias, kjer je bil šef kuhinje Demis Kokkinidis, mentorja pa Olympia Mos in Elson Hana. Na delovnem mestu so me vsi toplo sprejeli, čeprav so nekateri mislili, da prihajam iz Srbije ali Slovaške. Kljub temu sem se hitro vključil v ekipo.

Moj delovni dan se je začel ob sedmih zjutraj in trajal do pol štirih popoldne. Delal sem predvsem med zajtrkom in kosilom, pri čemer sem bil zadolžen za pripravo hrane na žaru, kot so kruh, mesni izdelki in poširana jajca. Ko ni bilo naročil, sem pomagal pri pripravi jedi in organizaciji kuhinje, kar je bilo ključno za nemoten potek dela.

Ekipa v kuhinji je bila izjemno prijazna in hitro smo postali zelo povezana ekipa. Ne le, da sem užival v delu, tudi prijateljske vezi, ki sem jih vzpostavil, so bile neprecenljive. Vsak je bil osredotočen na svoje naloge, a vedno pripravljen pomagati drug drugemu.

Ob vrnitvi domov sem bil hkrati vesel in žalosten. Vesel, ker sem se vračal domov, in žalosten, ker sem v Grčiji spoznal veliko novih prijateljev in ustvaril nepozabne spomine.

Na poti domov, 30. avgusta, smo imeli manjšo nevšečnost, saj se nam je po 109 kilometrih na avtocesti pokvaril avto. Poklicali smo asistenco iz Slovenije, ki nam je ponudila dve možnosti: popravilo avta v Grčiji, kar bi trajalo en do dva tedna, ali pa vleko avta nazaj v Slovenijo z nadomestnim vozilom. Odločili smo se za drugo možnost in počakali na avto vleko. Zaradi zamud na cesti smo pot nadaljevali šele ob sedmih zvečer, nato pa se ustavili v Beogradu in si tam privoščili počitek. Kljub zapletu je bila pot domov polna novih izkušenj.

Robi Golob

Erasmus+ praksa se je začela 17. 6., ko smo se jaz, Robi Golob in Primož Dvoršak odpravili na pot v Grčijo. Odločili smo se, da bomo potovali z osebnim avtomobilom, saj smo želeli v prostem času raziskovati Grčijo. Ker je bila vožnja predvidena za 12 ur, smo se ustavili v Nišu, Srbija, kjer smo si najeli sobo za eno noč in naslednji dan nadaljevali pot. Ko smo prispeli v Sani Resort, smo se oglasili v hotelski pisarni za človeške vire (HR). Po prevzemu ključev stanovanj smo ugotovili, da ne bivamo v isti sobi, niti na isti lokaciji. Zato smo si v Nea Poteidaia rezervirali sobo za eno noč in se naslednji dan ponovno obrnili na HR pisarno. Po dolgem pogovoru z menedžerjem smo le dobili stanovanja na isti lokaciji.

Ker še nismo imeli informacij o delovnih nalogah, smo si vzeli nekaj prostega časa za raziskovanje Grčije, kjer smo obiskali različne plaže in okušali njihovo tradicionalno hrano. Po enem tednu smo vsi trije začeli z delom. Jaz sem pričel delati v japonski restavraciji Katsu, kjer je bil šef kuhinje Katsuhiko Hanamure. Imel sem priložnost spoznati tehnike priprave sušija, sashimija in tempure. Moj delovni urnik je bil od 14.45 do 22.45, z vmesnimi premori (“split shift”) od 11.15 do 13.45 ter 17.45 do 22.45. Med “split shiftom” sem delal s šefom kuhinje, ki mi je pokazal tehnike rezanja tune, lososa in priprave sladic, katerih recepte je njegov mentor, Nobu (Nobuyuki Matsuhisa), prinesel iz Japonske. Že prvi delovni dan sem imel priložnost videti tehnike razkosavanja rib za suši. Ker se je moj sodelavec kritično poškodoval, ga je šef odpustil, jaz pa sem moral prevzeti njegovo postajo. Delal sem na postaji za tempuro, kjer sem pripravljal zelenjavne tempure, tempure iz kozic ter različne omake, ki so jih postregli zraven. Kasneje sem prevzel tudi postajo za sladice, saj sem pokazal, da imam nekaj kuharskega znanja.

Erasmus+ izkušnja ni zajemala le delovnega časa – šef kuhinje Katsu nas je večkrat povabil k sebi domov, kjer je naročil hrano in priredil karaoke večere. Tam sem imel priložnost poskusiti nekaj japonskih viskijev, ki jih je prinesel iz Japonske. Na teh dogodkih smo se kot ekipa bolje spoznali in zabavali. Šef je bil zelo gostoljuben, želel je, da se počutimo kot doma, in nam je pripovedoval zgodbe o svoji karieri, ko je začel delati v Los Angelesu in kuhal za priznane glasbene skupine in pomembne osebe.

V Grčiji smo se imeli odlično, še posebej zato, ker sem bil tam s prijateljema Robijem in Primožem. Raziskovali smo tudi nočno življenje, ki je resnično tako živahno, kot pravijo. Odkritje najlepše plaže na drugem “prstu” polotoka Chalkidiki je bila ena izmed vrhuncev potovanja. Po prvih dveh tednih prilagajanja novemu okolju je čas hitro mineval, saj sem vsak dan užival v novih izzivih v kuhinji in v družbi zanimivih sodelavcev iz drugačne kulture.

Ob zadnjem delovnem dnevu me je šef Katsu skupaj s celotno kuhinjsko ekipo presenetil s torto in se mi zahvalil za vso pomoč. Ta dogodek me je ganil, saj je bil povsem nepričakovan. Izkušnja mi je prinesla veliko novega znanja, receptov in prijateljev, ki jih nikoli ne bom pozabil. Domov smo se vrnili 1. 9., vendar smo morali zaradi okvare avtomobila ostati v Grčiji še en dan, dokler nismo dobili nadomestnega vozila.

Če vse skupaj povzamem, je bila to ena najboljših izkušenj v mojem življenju, polna nepričakovanih dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Zelo sem hvaležen za to priložnost.

Blaž Potočnik

V okviru Erasmus izmenjave smo se z dvema prijateljama, sošolcema, odpravili na pot proti Grčiji, natančneje na čudovit polotok Halkidiki, SANI resort kjer je izmenjava potekala od 20. junija do 31. avgusta. Naša pot se je začela z vožnjo z avtomobilom, pri čemer smo prečkali več držav, kar je bilo povsem avanturistično in polno novih izkušenj. Prvi del poti nas je vodil skozi Srbijo, kjer smo se odločili prespati v mestu Niš. Tam smo imeli priložnost na hitro raziskati mesto, uživati v kulinaričnih dobrotah in se odpočiti po dolgi vožnji. Naslednji dan smo pot nadaljevali proti Makedoniji, kjer smo prečkali prestolnico Skopje, hkrati pa uživali v lepi pokrajini, ki nas je obdajala.

Po prehodu makedonsko-grške meje smo končno prispeli na našo končno destinacijo na Halkidikiju, kar je pomenilo uradni začetek izmenjave. Kljub slabemu začetku z HR pisarniškimi delavci se je stanje po slabem tednu normaliziralo.  Ko so uredili vse potrebne paprije , sem začel z delom v restavraciji Vosporos v SANI marina. Seveda so bili prvi dnevi precej burni in so me popeljali čez različne izzive vendar z medsebojno prilagodljivostjo smo razrešili začetna nesoglasja, predvsem je to bilo  v komunikaciji. Moja naloga je bilo pomagati v kuhinji, moja postaja je bila nasproti grila, kar je zajemalo fritezo, pečico, priloge, juhe ter testenine. Delo je potekalo  dinamično in je zahtevalo veliko prilagodljivosti. Naša ekipa je imela velik problem na začetku z samo komunikacijo ob večernem servisu vendar se je tudi to sčasoma izboljšalo.

Kljub intenzivnemu tempu pa sem pridobil dragocene veščine in se povezal s sodelavci, kar je delo naredilo še bolj prijetno. Moj delovnik je bil  od ponedeljka do petka, od 14. do 22. ure, kar mi je omogočilo, da sem tekom dopoldnevov ter vikendov raziskoval čudovito okolico Halkidikija in se sprostil pred delom.

Poleg novih izkušenj v restavraciji sem spoznal tudi veliko prijateljev v Grčiji. Z nekaterimi od njih ohranjam stike in se redno slišimo, kar mi daje občutek povezave z njihovo kulturo in življenjem. Kljub nekoliko bolj zapletenim odnosom z vodstvom kompleksa, ki so pogosto povzročali nesoglasja in nejasnosti glede organizacije dela, pa so izkušnje v restavraciji Vosporos bile prijetne.

Poleg novih izkušenj v restavraciji sem spoznal tudi veliko prijateljev v Grčiji. Z nekaterimi od njih ohranjam stike in se redno slišimo, kar mi daje občutek povezave z njihovo kulturo in življenjem. Izkušnje v restavraciji Vosporos bile prijetne.

Na koncu lahko povzamem, da je bila celotna izkušnja izmenjave dobra popotnica za nadaljno življenje(šele ko vidiš in izkusiš, lahko povzameš in si ustvariš svoje mnenje, ne vrjemi vsemu kar drugi rečejo.. )Zahvaljujoč Erasmus izmenjavi sem se naučil, da so izzivi priložnost za rast in da povezovanje z ljudmi iz različnih kulturnih okolij bogati naše življenje na najbolj nepričakovane načine.

Primož Dvoršak

Sem Ema Fašun študentka 1. letnika Višje šole za gostinstvo in turizem Maribor. Odločila sem se, da prakso opravim v tujini, saj sem hotela pridobiti več izkušenj na mednarodnem področju. Prakso sem opravljala preko Erasmus+ programa v Grčiji, na Krfu, natančneje v Ikos resortu Odisia. Nov način življenja in novo okolje sta bila sprva težek izziv, vendar čez sem se s časom navadila na vse. V resortu, ki ima veliko restavracij, sem delala v eni izmed njih, imenovani Eliah.

Restavracija Eliah ponuja grške, modificirane jedi, tam pa sem svoje delo opravljala kot assistent witeress. Eliah je edina à la carte restavracija, ki je odprta za zajtrke, kosila in večerje. Pri večerjah se nam je večkrat pridružil tudi glavni sommelier resorta, ki me je veliko naučil o vinih. Restavracija ima dva bara, notranjega in zunanjega, kjer so pripravljali zelo dobre napitke. V eni izmeni smo delali dva assistent waiteress, dva natakrja, hostesa in ‘food runner’. Ko sem prvič prišla na delo, mi je assistent manager pokazal, kako restavracija deluje.

Moja naloga je bila, da goste vprašam, katero vodo in vino bi želeli piti, ter pospravljanje krožnikov z miz in urejanje miz. Delala sem pet dni v tednu in imela prosta dva dneva, četrtek in nedeljo. Moj urnik je bil mešan – nekaj dni sem delala od 7:30 do 16:00, ali pa dve izmeni od 7:30 do 11:30 in od 19:00 do 23:00. Z gosti sem komunicirala v angleščini, zato menim, da se je moja angleščina s tem še izboljšala. Gosti so bili zelo prijazni in ne problematični, večinoma so bile to družine z manjšimi otroki in dojenčki. S sodelavci sem se hitro povezala, saj so bili večinoma iste starosti kot jaz. Z vsemi managerji sem se razumela in imela profesionalen odnos.

Sprva sem bivala v sobi bivšega hotela Jason s starejšo gospo, nato pa sem se dogovorila za premestitev v apartma s sodelovko, ki je bila istih let kot jaz. Na delo sem hodila večinoma peš, saj sem imela do resorta 15 minut. Hrano smo imeli zagotovljeno v kantini, vendar sva s sošolko Katjo večkrat raje jedli v bližnjih tavernah, saj cene hrane niso bile tako visoke. Dva prosta dneva sem izkoristila, tako da smo z sodelovkami obiskale različne kraje na Krfu ali pa se sončila na plaži z svojo sošolko Katjo. Moji najljubši kraji so bili Sidari, Old Town Corfu in Kasiopi.

Erasmus+ program bi priporočala vsakemu, ki želi stopiti iz svoje cone udobja. Vsak študent, ki se bo prijavil, bo razširil svoja obzorja, spoznal samega sebe, novo kulturo in veliko novih ljudi.

Sem Katja Šebenik, študentka 1. letnika Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Na izmenjavo v tujino, preko Erasmus+ programa, sem si želela iti že zelo dolgo, vendar mi v srednji šoli to ni uspelo zaradi pandemije, zato sem bila toliko bolj vesela, da se mi je ta možnost ponudila to leto. Na izmenjavo sem se odpravila v Grčijo, natančneje na otok Krf. Opravljala sem jo v enem izmed Sani Ikos resortov, natančneje v Ikos Odissia. Delala sem kot »assisstant waitress« v eni izmed mnogih restavracij. Vsaka restavracija je nudila hrano iz določenega dela sveta, ta v kateri sem delala jaz je nudila perzijsko hrano ter se je imenovala Azul.

Začetek praktičnega izobraževanja je bil kar velik izziv, saj sem naletela na kar veliko težav, ki pa sem jih postopoma ter z vztrajnostjo vse rešila. Prvi teden po prihodu na otok še nisem začela z opravljanjem prakse, saj so najprej potrebovali urediti vso dokumentacijo. Ta teden sem izkoristila za spoznavanje samega otoka, iskanje najboljših restavracij v bližini ter seveda za kopanje.
Še zdaj se zelo dobro spominjam prvega dneva, ko sem prvič prišla v restavracijo popolnoma zgubljena. Menegerka me je takoj zelo lepo sprejela ter mi povedala par osnovnih stvari, kot so kdaj se restavracija odpre ter kdaj zapre. Predstavila mi je tudi ostale sodelavce. Večina jih je bila iz Grčije, drugi pa so bili iz Poljske ter Južne Afrike. Vsi so me zelo lepo sprejeli ter mi bili v veliko pomoč prvih par dni, ko še nisem točno vedela kje je kaj ter kaj točno je potrebno še narediti. Iz tedna v teden sem postajala bolj samozavestna pri svojem delu, kar se je pokazalo tudi v tem, da so mi sodelavci in tudi sama menegerka začeli bolj zaupati. V delu sem začela uživati ter posledično tudi hoditi na delo z večjim veseljem. V teh dveh mesecih smo se med seboj zelo povezali ter tudi po besedah menegerke postali ena redkih ekip, ki ni imela težav ter je svoje delo opravljala zelo dobro. To se je kazalo tudi s strani gostov, saj so našo restavracijo velikokrat pohvalili ter tudi prišli k nam na večerjo večkrat. S sodelavci smo po delu večkrat ostali v restavraciji kakšno uro dalj ter skupaj spili kakšno pijačo in menim, da nas je to še bolj povezalo.

Prostega časa sem imela kar veliko, saj sem na teden imela dva prosta dneva, vendar pa sem ta dva dneva večino časa preživela v stanovanju, kjer sem počivala ali pa pogledala kakšen film, saj je bilo zunaj zame osebno čisto prevroče. Včasih sva se s sošolko Emo, ki je šla tudi tja na praktično izobraževanje, odpravili do najbližje plaže ter tam preživeli večino dneva ali pa se odpravili v Old Corfu Town, ki je bil z avtobusom oddaljen le slabih 40 minut.

Zelo sem vesela, da sem imela dovolj poguma ter se odločila, da bom svoje praktično izobraževanje opravila v tujini. To je bila zame izkušnja, ki je ne bom pozabila, ravno tako ne bom pozabila ljudi, ki sem jih tam spoznala, saj mi je vsak od njih na svoj način polepšal ta dva meseca. Z nekaterimi sem še vedno v stiku in upam, da se dogovorimo ter se kmalu vidimo tudi v živo. Erasmus+ bi priporočila vsakemu, ki si želi poizkusiti nekaj novega ter iti ven iz svoje cone udobja saj na koncu vidiš, da se je zares splačalo. Pridobiš izkušnje, ki bodo s teboj ostale do konca življenja ter tudi dobiš neke povezave, ki ti lahko v prihodnosti zelo pomagajo pri nadaljnjem delu ter razvoju v tej stroki.