Zgodba mojega Erasmus+ praktičnega izobraževanja se je začela 17. januarja 2024 na dogodku Erasmus+ dan. Takrat so našo šolo obiskali predstavniki podjetij iz več evropskih držav, ki so nam predstavili svoje delovanje, ponudbe in priložnosti za študente. Predstavili so nam možnosti pridobivanja praktičnih izkušenj v tujini ter poudarili, kako lahko s svojimi znanji in veščinami prispevamo k njihovemu poslovanju, medtem ko pridobimo dragoceno mednarodno delovno izkušnjo. Ponudba je bila pestra, saj so bile na voljo različne destinacije, od severne Evrope do južnih sredozemskih držav.
Pri razmišljanju o destinaciji me je najbolj pritegnila Grčija. Verjel sem, da mi bo izkušnja v tej državi poleg novih profesionalnih veščin prinesla tudi vpogled v tamkajšnjo kulturo, običaje in način življenja. Tako se je začela moja Erasmus izmenjava v Halkidikiju, kjer sem skupaj z dvema sošolcema doživel nepozabno izkušnjo.
Na pot smo se podali 18. junija, ko me je Primož pobral na železniški postaji v Mariboru. Nato sva šla še po Blaža in se skupaj odpravili na dolgo vožnjo proti Grčiji. Prvi postanek smo naredili v Nišu, kjer smo si ogledali mesto in si vzeli čas za krajši oddih. Naslednji dan smo se odpravili naprej, brez večjih zapletov, in 19. junija prispeli v našo končno destinacijo, Sani Resort.
Ob ogledu stanovanj, kjer naj bi preživeli naslednje tri mesece, smo bili razočarani. Čeprav smo se prej dogovorili, da bomo nastanjeni skupaj, so bile razmere drugačne. Jaz in Blaž sva bila ločeno nameščena v hišah v Nea Fokaiji, medtem ko je bil Primož oddaljen 10 kilometrov, v kraju Nea Poteidaia. Poleg tega so bila stanovanja umazana in brez klimatske naprave.
Ker smo bili razočarani nad pogoji, smo tisto noč najeli apartma v Nea Poteidaii. Naslednji dan smo se pogovorili z ekipo HR in dosegli dogovor, da bomo vsi živeli v isti zgradbi. Blaž in Primož sta dobila stanovanje z enim sostanovalcem, jaz pa sem bil nameščen v drugem stanovanju z dvema sostanovalcema.
Medtem so nam morali urediti delovno vizo, kar je pri meni trajalo sedem dni. V tem času smo si ogledali velik del prvega “prsta” Halkidikija in obiskali tudi drugega, ki se mi je zdel najlepši.
Z delom sem začel 28. junija v restavraciji Asterias, kjer je bil šef kuhinje Demis Kokkinidis, mentorja pa Olympia Mos in Elson Hana. Na delovnem mestu so me vsi toplo sprejeli, čeprav so nekateri mislili, da prihajam iz Srbije ali Slovaške. Kljub temu sem se hitro vključil v ekipo.
Moj delovni dan se je začel ob sedmih zjutraj in trajal do pol štirih popoldne. Delal sem predvsem med zajtrkom in kosilom, pri čemer sem bil zadolžen za pripravo hrane na žaru, kot so kruh, mesni izdelki in poširana jajca. Ko ni bilo naročil, sem pomagal pri pripravi jedi in organizaciji kuhinje, kar je bilo ključno za nemoten potek dela.
Ekipa v kuhinji je bila izjemno prijazna in hitro smo postali zelo povezana ekipa. Ne le, da sem užival v delu, tudi prijateljske vezi, ki sem jih vzpostavil, so bile neprecenljive. Vsak je bil osredotočen na svoje naloge, a vedno pripravljen pomagati drug drugemu.
Ob vrnitvi domov sem bil hkrati vesel in žalosten. Vesel, ker sem se vračal domov, in žalosten, ker sem v Grčiji spoznal veliko novih prijateljev in ustvaril nepozabne spomine.
Na poti domov, 30. avgusta, smo imeli manjšo nevšečnost, saj se nam je po 109 kilometrih na avtocesti pokvaril avto. Poklicali smo asistenco iz Slovenije, ki nam je ponudila dve možnosti: popravilo avta v Grčiji, kar bi trajalo en do dva tedna, ali pa vleko avta nazaj v Slovenijo z nadomestnim vozilom. Odločili smo se za drugo možnost in počakali na avto vleko. Zaradi zamud na cesti smo pot nadaljevali šele ob sedmih zvečer, nato pa se ustavili v Beogradu in si tam privoščili počitek. Kljub zapletu je bila pot domov polna novih izkušenj.
Robi Golob