Sem Katja Šebenik, študentka 1. letnika Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Na izmenjavo v tujino, preko Erasmus+ programa, sem si želela iti že zelo dolgo, vendar mi v srednji šoli to ni uspelo zaradi pandemije, zato sem bila toliko bolj vesela, da se mi je ta možnost ponudila to leto. Na izmenjavo sem se odpravila v Grčijo, natančneje na otok Krf. Opravljala sem jo v enem izmed Sani Ikos resortov, natančneje v Ikos Odissia. Delala sem kot »assisstant waitress« v eni izmed mnogih restavracij. Vsaka restavracija je nudila hrano iz določenega dela sveta, ta v kateri sem delala jaz je nudila perzijsko hrano ter se je imenovala Azul.

Začetek praktičnega izobraževanja je bil kar velik izziv, saj sem naletela na kar veliko težav, ki pa sem jih postopoma ter z vztrajnostjo vse rešila. Prvi teden po prihodu na otok še nisem začela z opravljanjem prakse, saj so najprej potrebovali urediti vso dokumentacijo. Ta teden sem izkoristila za spoznavanje samega otoka, iskanje najboljših restavracij v bližini ter seveda za kopanje.
Še zdaj se zelo dobro spominjam prvega dneva, ko sem prvič prišla v restavracijo popolnoma zgubljena. Menegerka me je takoj zelo lepo sprejela ter mi povedala par osnovnih stvari, kot so kdaj se restavracija odpre ter kdaj zapre. Predstavila mi je tudi ostale sodelavce. Večina jih je bila iz Grčije, drugi pa so bili iz Poljske ter Južne Afrike. Vsi so me zelo lepo sprejeli ter mi bili v veliko pomoč prvih par dni, ko še nisem točno vedela kje je kaj ter kaj točno je potrebno še narediti. Iz tedna v teden sem postajala bolj samozavestna pri svojem delu, kar se je pokazalo tudi v tem, da so mi sodelavci in tudi sama menegerka začeli bolj zaupati. V delu sem začela uživati ter posledično tudi hoditi na delo z večjim veseljem. V teh dveh mesecih smo se med seboj zelo povezali ter tudi po besedah menegerke postali ena redkih ekip, ki ni imela težav ter je svoje delo opravljala zelo dobro. To se je kazalo tudi s strani gostov, saj so našo restavracijo velikokrat pohvalili ter tudi prišli k nam na večerjo večkrat. S sodelavci smo po delu večkrat ostali v restavraciji kakšno uro dalj ter skupaj spili kakšno pijačo in menim, da nas je to še bolj povezalo.

Prostega časa sem imela kar veliko, saj sem na teden imela dva prosta dneva, vendar pa sem ta dva dneva večino časa preživela v stanovanju, kjer sem počivala ali pa pogledala kakšen film, saj je bilo zunaj zame osebno čisto prevroče. Včasih sva se s sošolko Emo, ki je šla tudi tja na praktično izobraževanje, odpravili do najbližje plaže ter tam preživeli večino dneva ali pa se odpravili v Old Corfu Town, ki je bil z avtobusom oddaljen le slabih 40 minut.

Zelo sem vesela, da sem imela dovolj poguma ter se odločila, da bom svoje praktično izobraževanje opravila v tujini. To je bila zame izkušnja, ki je ne bom pozabila, ravno tako ne bom pozabila ljudi, ki sem jih tam spoznala, saj mi je vsak od njih na svoj način polepšal ta dva meseca. Z nekaterimi sem še vedno v stiku in upam, da se dogovorimo ter se kmalu vidimo tudi v živo. Erasmus+ bi priporočila vsakemu, ki si želi poizkusiti nekaj novega ter iti ven iz svoje cone udobja saj na koncu vidiš, da se je zares splačalo. Pridobiš izkušnje, ki bodo s teboj ostale do konca življenja ter tudi dobiš neke povezave, ki ti lahko v prihodnosti zelo pomagajo pri nadaljnjem delu ter razvoju v tej stroki.